Končna in večna bit

Končna in večna bit je veliko, osrednje filozofsko delo njenega življenja. Strokovno-tehnično gledano se to delo omenja kot epohalna sinteza Husserlove fenomenologije in Akvinčeve ontologije, kot poskus spojitve med srednjeveško in moderno mislijo, pa tudi kot navezovanje prehodov med znanostjo in vero. V duhovnem in personalističnem pogledu pa je pomen tega dela posrečeno nakazal Alexandre Koyré z mislijo, da Končna in večna bit kot nekakšna Terezijina »duhovna biografija združuje napor njenega življenja, ki je bilo v celoti posvečeno raziskovanju smisla biti in je stremelo k spoznanju Boga v mističnem izkustvu. Ali ni to nedvomno najvišja oblika spoznanja – izkusiti ljubezen nekoga drugega?«