Knjiga o Uni

Mustafa Huzar, ki zapisuje Knjigo o Uni, je bipolarna oseba: vojni veteran in pesnik hkrati. Če na trenutke tudi zmore sestaviti okruške svojega življenja, se mu takoj spet razbežijo. Njegovi spomini na bivšo državo, nedavno vojno in ubijanja so "umazani in ogabni", resničnost banalna. Iz labirinta se rešuje s pisanjem. Pripoved se razveže in zvedri skozi vračanje v otroštvo, predvsem k reki Uni. Stapljanje z naravo in pogled iz kozmične perspektive pomanjšajo človeka, z namišljeno zgodovino vred, na smešnega pritlikavca. Šele banalni predmeti iz osebne zgodovine, zasledovanje lastnih vzgibov in strogo vztrajanje na poti do individualne resnice pripeljejo do smisla, ki je v občutenju enosti z vsemi soljudmi, v zavedanju, da nas veže skupno bivanje.