Satje

V Satju je nazorno – in privlačno! – povedana tudi vzorčna zgodba ne le slovenskega pesniškega modernizma, kot jo prepoznavamo čez desetletja. Izrisana je pot, ki se začenja v destrukciji sveta in jezika, v hoteni ali spontani alogičnosti podob in povedi ter se konča v vnovičnem vzpostavljanju pomena (če že ne: smisla) jezika, v razumevanju pesmi kot vsebinske in estetske vrednote. Zelo malo namreč ostane »čistih« izhodiščnih modernistov, ki se – če ne obmolknejo – do neskončnosti ponavljajo; večina po razdiralni fazi sestavi nov, pesniško drugače presijan svet.
Iz spremne besede Aleša Bergerja