Ej‪!‬

Iskrena, neposredna, sveža, zanimiva lirika, za katero v eni od pesmi pravi: "To sem u bistvu glihkar skup nagrabila, da te z izgovorom vprašam: Prideš na čaja?"

Katja Plut v sebi združuje vse, kar se zdi navidez nezdružljivo: modernistično formo, zametke postmodernega dojemanja sveta brez velikih zgodb, enoznačnih resnic in vrednot ter trdni, antropocentrični, vedno prisotni in s tem tradicionalni lirski subjekt, ki je še vedno središče in torišče njenega pesništva. Razlagati si jo je možno z najrazličnejših stališč in gledišč, ki se med seboj večkrat spodbijajo, kar je spet pokazatelj poetične neenoznačnosti. In spet prav zato lahko izzveni gornje interpretativno razpredanje celo preuranjeno, saj bo za temeljitejšo analizo potrebno počakati na nadaljnje poteze avtorice. Te bodo tudi pokazale, ali je sploh možno še nadgraditi doslej prikazan razvojni pesniški lok in kako bo na Katjo vplivalo (v izrazu sicer vulgarno, a vendar tako iskreno) spoznanje iz značilne pesmi: PIZDA, ODRASLA BOM. Se morda v tem vzkliku skriva zavedanje konca vsakršnih mladostnih iluzij in napoved nečesa novega? Pustimo se presenetiti. Do takrat pa ostaja lirika Katje Plut iskrena, neposredna, sveža, zanimiva in s tem svojevrstno ogledalo začetku novega tisočletja. Za konec se nam kot bralcem tako kar same ponujajo besede (To sem u bistvu glihkar skup nagrabila, da te z izgovorom vprašam:) / Prideš na čaja?

Tomaž Koncilija