Konci in kraji

Zbirka Konci in kraji je dvojček knjigi Navzven – navznoter, ki je izšla leta 2005 v zbirki Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, zvezek 140. V obeh je Ifigenija izbrala iz obsežnega esejističnega korpusa, pisanega za rubriko Sprotnosti v Novi reviji in za Ampak, kjer se oglaša že od leta 1993. Z Rožančevo nagrado ovenčani knjigi je dodala še nekaj zabeležk iz revije Poslovna asistenca, za katero je pisala zadnja tri leta. Za Navzven – navznoter je zbrala doživljanja ob ogledu gledaliških predstav in likovnih razstav, ob poslušanju plošč in koncertov, prebiranju knjig tam v daljno-bližnjem Londonu, kjer je živela četrt stoletja z možem Veseljkom. Dve leti po njegovi smrti, leta 2001, se je vdova vrnila v svoje rodne kraje, iz katerih še vedno rada potuje na različne konce in kraje, da na potovanjih gleda, posluša, vonja, vdihuje in potem izdihne, kar se ji je nabralo v pljučih. Izdihne v obliki esejističnih zapisov, ki so njena vaja v maternem jeziku – brez jezika bi bila brezdomka – in sprotno osmišljanje vsakdanjega prebivanja. »Iz dneva v dan, iz meseca v mesec skušam prestopiti mejo golega preživljanja, pogledati, kaj se mi kuha v srcu, v mislih in domišljiji, pogledati vase in čez plot, obogatiti kak večer. Včasih sem nad čim ogorčena, drugič vzhičena. Obupana ali navdušena. Včasih sem polna načrtov in pričakovanj, drugič brez volje. Tako pač je. Včasih se mi kaj, kar je omalovaževanja vredno, pač zazdi kot nekaj, kar je več kot nič. Tako nekako gre,« je zapisala v Uvodu brezgrajnih Koncev in krajev, ne da bi si kdaj mislila, kako nas bo, zlasti bralce! (I. S.), potegnila v svoj ris in ne izpustila do zadnje strani. Ker tako prostodušno slika pokrajine svoje duše, ne opazimo, da smo z njo tam, kamor sploh ni treba odpotovati. V maternici svoje biti. Manca Košir