Pesem za liro

Pesnica v svojskem ritmu in zanimivi zvočni podobi sicer obnavlja klasični antični mit, vendar ga že s prvim verzom odmakne daleč nazaj v davnino. Orfejski mit dandanes namreč zastavlja vprašanje, ali je sploh še možen v takšni obliki, kot ga upesnjuje pesnica. S tem se zastavlja vprašanje o obstoju poezije same. Orfeji morda še zmeraj potrebujejo svoje muze, toda muza noče več ostati muza. Skrivnost pesnikove biti je namreč že davno razkrita – tudi muzam. Zato vse bolj odtegujejo liro iz Orfejevih rok in privzemajo njegovo vlogo. V civilizaciji, ki v apokaliptičnem deliriju hoče postati nesmrtna, Muza noče biti več samo večna navdihovalka in hkrati žrtev, četudi povzdignjena na oltar poezije. Hoče prevzeti orfejsko vlogo in, kot pravi pesnica Louise Glück, preživeti.

Zlata medalja za knjižno ilustracijo Society of Illustrators (New York, ZDA) Alenki Sottler. Nominacija za najlepšo slovensko knjigo na SKS 2016.