Najboljši so padli

Ni tako redka poezija, ki bi govorila zelo glasno, temveč tista, ki bi pri tem dejansko imela kaj povedati. Katja Perat razkrinka samoprevaro poezije, ki je zreducirana na samovšečno objokovanje pesniške usode. Takšno držo pesnica razgalja kot golo pozo in ji odločno pokaže prst. V vsaki pesmi. Večkrat.