Nad besedami je nebo

Pesmi so tako v pretežni večini ubeseditev tega poduhovljenega stvarstva.

Velikokrat nastopajo kozmični pojavi, kot so zvezde, nebo, sonce, dan in noč,

kot okvir in koordinatni sistem. A poudarek je na doživljanju neposrednega

naravnega okolja, krajine, travnika, vetra, oblakov, zvokov iz narave. Kozmični

pojavi nosijo pečat božanskosti, metafizičnega, najvišjih vrednot v človekovem

življenju, in naravno okolje z drevjem, travo, vodami, cvetjem je individualna

postavitev teh kozmičnih, božanskih vrednot pred pesnika in pred nas.


Pri izbiranju njegovih pesmi za ta pregled se mi je Smiljan Trobiš izoblikoval

kot k melanholiji nagnjen pesnik, ki iz nekoliko samotarskega položaja opazuje

naša in svoja ravnanja in jih primerja s svojimi kozmičnimi koordinatami.Vodi

nas od prebliska do prebliska in nam razkriva duhovne razsežnosti. A najbolj

samosvoj je v doživljanju lastnega položaja med pesnjenjem in »zvezdami«. V

njem se rojeva poezija, s katero »diha«, kot pravi v eni od svojih pesmi.