Kamendan

Avtoričini liki, naj bo njihova zgodba takšna ali drugačna, vselej bivajo v okolju premikanja, drsenja. Prehajanja. Tranzicije, bi rekli z uveljavljenim medijskim besednjakom. Stabilnost je lahko le fantazma, objekt poželenja. Vendar zato še niso obsojeni na tragično občutenje sveta; ta svet, svet prehajanja, je edini, ki ga imajo, veliki ideali pa natanko to, kar so: zgolj in samo ideali.
Raznoliki Baričini liki se zavedajo te svoje omejitve, ne skrivajo je, prostor zase in za svoj presežni užitek iščejo v majhnih, dosegljivih stvareh. Vstajenje se začne zelo deklarativno, kot zgodba in majhna zgodba hkrati: Pripovedujem ti zgodbo o Otu. Čisto navadna zgodba je to, v njej ni nič velikega, nič posebno pomembnega se ne zgodi. Suverenost pisave teh zgodb daje prepotrebno (skromno, omejeno, pa vendar obstoječe, bi rekli teoretiki postmodernega stanja) dostojanstvo tudi njihovim likom.

Andrej Blatnik