Čolnarna

30-letni pripovedovalec brez zaposlitve, prijateljev in ljubezni živi pri materi. Igranje kitare na vaških veselicah je daleč od sanj, ki jih je imel, ko sta v poznem otroštvu s prijateljem Knutom ustanovila rock bend. Potem pa srečanje s Knutom in njegovo družino zaseka v kitaristov prazni tek. Vse, kar po tem sploh lahko počne, je pisanje. Samo ko piše, nemir izgine. »Ne misli, piši« je bil nekoč Fossejev napotek študentom v programih kreativnega pisanja. In tudi v predavanju ob prejemu Nobelove nagrade, ki je prav tako objavljeno v knjigi, je zapisal: »Saj sem na nek način zmeraj vedel, da pisanje lahko reši življenje, mogoče ga je navsezadnje rešilo tudi meni.«