Zapuščeni kraji

Je Ptič, ki ga ni. Sta sokola, ki v tišini opazita in ulovita vse, čeprav ni nič. In tišina, če je, je prazna kot kozarec. Toda beseda hoče vase svet in pesem, Jakobova pesem, ji streže. Zato so Zapuščeni kraji zbirka imenovanja: če so v Treh postajah, Jakobovem prvencu, stvari prišle same k besedi, se ji ponujale in tekoče prehajale v pesem, brez vidne sledi ali preostanka, ni zdaj ničesar, oziroma, kar pride, je nič. S pesnikom vztrajajo samo imena, naučena in brez gotove podlage v svetu onstran govorice. Terjajo izreko in pesem se piše. Toda nobeno ime, nobena beseda ne da tistega, kar obudi. Svet, ki ga priklicujejo, zato še ni prazen – v njem ne manjka ne gozdov, ne ptic, ne svetlobe, ne neba –, je pa nekako dvodimenzionalen, vse je na površini. Včasih se zdi, da ima ta svet tudi tretjo razsežnost, svoj živi del, [ki] ostaja spodaj, skrit. Takrat se odpira prostor za željo; vsenaokrog subjekta, ki izgovarja te pesmi, ta svet, se sicer razteza motni stekleni zvon (pesniške) govorice, hladne in nenatančne, toda na njeni drugi strani se vendarle kaže nekaj docela resničnega, polnokrvnega: Zaklenil sem se, a sije tudi sem, / in hočem ostati zraven. Spet drugič se vse, kar je, mrači in zliva v gosto črno ozadje za moten odsev v šipi. Vse poti so tedaj videti zaprte in neprehodne, a ta, ki pesem izreka, stavi na noro gesto – v svoji sobi prižge luč. Zaradi tega se črna gmota na drugi strani okna seveda ne bo razločila nazaj v svoje konstitutivne elemente, v drevesa, poševno stezo, lesketajoče listje. To je poteza, ki ne bo spremenila ničesar, vse kar pri njej šteje, je le to, da je bila povlečena. Je čista rezistenca. In to je, pravijo, poezija. Goran Dekleva