Popolna akustika

Odličen italijanski roman o medsebojnih odnosih, usodnem pomanjkanju dialoga in pomembnosti drobnih stvari. Violončelist Arno Cange po šestnajstih letih ponovno sreča Saro Ferrando, edino žensko, ki jo je kdaj ljubil. Po skupaj preživeti noči se tri mesece kasneje poročita. Po trinajstih letih zakona pa Sara nekega jutra tik pred božičem odide. V kratkem sporočilu napiše le, da je iz kletke, katero si je zgradila sama, preprosto morala uiti in da ne more povedati, ne kam gre ne kdaj se vrne. Arno jo sklene poiskati in ugotoviti vzrok za njen nenadni odhod, a mu kmalu postane jasno, da osebe, v katero je bil brezpogojno zaljubljen in s katero je tako dolgo živel, pravzaprav nikoli ni (s)poznal. S spoznavanjem ženine preteklosti raziskuje tudi svoj odnos do nje in sveta ter po nekakšni krožni poti pride do cilja, torej do samega sebe. Vem, da je nizkotno, ampak vsakokrat, ko se prepirava, ko me ne razumeš, me grajaš ali storiš kaj, kar mi ni všeč, me prešine misel, da bi bila ljubezen mogoče manj zapletena, če ne bi bila s tabo. Če bi bila s kakim drugim moškim, ljubezen morda ne bi poznala kompromisov, razočaranj in naporov kot pri nama, tekla bi nebrz