Kasneje

Ifigenije Simonović se v slovenski literarni krajini upravičeno drži oznaka “fizične” pesnice. Pa niti ne toliko v erotičnem smislu, kot bolj v smislu dotika, katerega vonj vse od prvenca Postopna razbremenitev (1972) zavestno briše. Tovrstna lega se tudi v novi pesniški zbirki Kasneje kaže kot želja izpraskati se iz svojega telesa.  »Ne iz usode, ki je svet,« bi dejal Dane Zajc, »ampak iz svoje večne naelektrenosti.« Ravno zaradi te naelektrenosti in seveda spričo simulacijskega stanja sveta smrt ni le smrt in ljubezen ni le ljubezen. Če se je za pesnico, nekakšno pregneteno Lepo Vido, v preteklih zbirkah zdelo, da moške le redko pripusti v svojo bližino, potem so ti zdaj spravljeni v spominu.