Zen cvetočih češenj

Nova knjiga uglednega duhovnega iskalca in učitelja modrosti. Sestavljena je iz treh delov - prva dva dela tvorijo eseji in predavanja, v katerih se ukvarja predvsem s praktičnimi vprašanji, kako meditacijo (zavestno navzočnost in razsvetljeno modrost) povezati z vsakdanjim življenjem in s tem v sebi preseči okvire osebne in družbene karme, tretji del knjige pa je posvečen Ravnjakovim spominom na tridesetletno obdobje duhovnega zorenja in učenja.

Čeprav je poklicna ustvarjalna pot Vilija Ravnjaka (1960) v prvi vrsti povezana z umetniškim delom v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru, ves čas živi tudi vzporedno življenjsko zgodbo duhovnega iskalca in učitelja modrosti. Z novodobno duhovnostjo se je prvič srečal pred tridesetimi leti (1987), pred petindvajsetimi leti (1992) pa je začel delovati kot razširjevalec duhovnih znanj. Kot avtor televizijske serije Tretje oko in številnih knjig (Spoznavanje Višjega Jaza, Smaragdna pot, Prebujanje v svetlobo, Lotosov cvet nad vodno gladino ...) o ezoteriki in različnih duhovnih izročilih sodi med najbolj znane slovenske novodobne duhovne učitelje in pisce.

Glavnina Ravnjakovega duhovnega dela v zadnjih letih je povezana z učenjem zenovskega načina meditiranja, ki ga posreduje tako najširšemu krogu ljudi (v Mariboru od leta 2010 vodi Javne skupinske meditacije za razvoj miru in sočutja) kot manjšim skupinam meditantov, ki se z meditacijo in duhovnim delom na sebi ukvarjajo poglobljeno v okviru njegove Duhovne šole (od leta 2011) in Meditacijskega umika v tišino (od leta 2012).

Knjiga s simboličnim naslovom Zen cvetočih češenj je povzetek njegovega učiteljskega delovanja v tem obdobju. Sestavljena je iz treh delov. Prva dva dela tvorijo eseji in predavanja, v katerih se ukvarja predvsem s praktičnimi vprašanji, kako meditacijo (zavestno navzočnost in razsvetljeno modrost) povezati z vsakdanjim življenjem in s tem v sebi preseči okvire osebne in družbene karme. Gre za pristop k duhovnosti in življenju nasploh, ki je zelo realističen in precej drugačen, kot ga danes praviloma ponujajo najrazličnejše duhovne šole, tečaji in delavnice. Tretji del knjige je posvečen Ravnjakovim spominom na tridesetletno obdobje duhovnega zorenja in učenja (1987–2017), kjer opisuje svojo pot učenca in učitelja, kajti obe področji sta pri njem tesno prepleteni. Ker je bilo njegovo delovanje vedno povezano s številnimi ljudmi in skupinami, se njegov avtobiografski esej bere tudi kot zgodovinski obris novodobne duhovnosti v Mariboru in Sloveniji.