Lakota

Aurelie Lindeboom je uspešna televizijka, ki z možem Philipom in s triletno hčerko živi povprečno, a čisto srečno meščansko življenje. Toda vse to se nenadoma spremeni, ko po desetih letih znova trči v Alexandra Laszla, nekoliko ekscentričnega bivšega poslovneža, humanitarnega delavca, ki je na prelomu stoletja reševal lakoto v Afriki, svojo nekdanjo veliko ljubezen – in obsojenega pedofila. Šokirana nad njegovo telesno (in duševno?) transformacijo, se odloči, da bo sprejela ponudbo in napisala njegovo biografijo, pri tem pa raziskala, kdo sploh je človek, s katerim je preživela nekaj najlepših dni svojega življenja. Lakota je kontroverzen roman, ki raziskuje naravo ljubezni, dobrotništva in malomeščanskih konvencij spolnosti ter pri tem preizkuša bralčeve meje. Sodobno, stilistično sveže delo je v določenih odlomkih nekakšen pastiš nizozemske in svetovne literature, celo postmodernistična parodija slogov, a vseskozi ostaja tudi psihološko in sociološko prepričljiv roman.