Dejanja ljubezni

Tile krščanski pomenki, sad mnogega tehtanja, naj bi šli v glavo počasi, če hočejo iti zlahka; a bojim se, da bodo preveč težavni za tistega, ki se jih bo lotil s površnim branjem in zgolj iz radovednosti. Naj bi torej vsak posameznik, ki bo v sebi tehtal odločitev, ali naj se zagrize vanje ali ne, v svoji ljubezni iskal odgovora, če se odloči za ta drzni podvig. Težavnost in lahkotnost takega branja – če ju skrbno pretehtamo – ali nista morda med sabo v nekem nujnem ravnovesju? Ali ni prava vrednost krščanstva prav v tej natančnosti, ki ne pretirava niti v težjem niti v lažjem?


To so torej »krščanska razmišljanja«; kot taka ne jemljejo samo v pretres »ljubezni«, temveč »dejanja ljubezni«. Pri tem še zdaleč ne mislim, da sem jih popisal in označil v vsej pojavnosti, kot tudi ne – Bog ne daj! – da sem jih v posamičnem zadel enkrat za vselej. To, kar je v svojem bogastvu bistveno neizčrpno, se tudi v najmanjšem dejanju bistveno izmika opisu, to pa zato, ker je v svojem bistvu in v celoti vseprisotno.