Sive čebele

Andrej Kurkov je Sive čebele je postavil v leto 2017, v izmišljeni kraj Mala Starhorodivka v tako imenovani sivi coni, na nikogaršnji zemlji, ki v vzhodni Ukrajini na eni strani meji na območje, ki ga obvladujejo ukrajinske sile, na drugi pa proruski separatisti. Vas je popolnoma izpraznjena, v njej vztrajata le Sergej Sergejič, ljubiteljski čebelar, in njegov nekdanji sošolec Paška. Ljubita se in se sovražita, sta različnih prepričanj, a drug brez drugega ne moreta, saj, kot pravita, vas ohranjata pri življenju. Sergej Sergejič se iz skrbi za svoje čebele zaradi nenehnega ruskega obstreljevanja odpravi na pot, iz postapokaliptične pokrajine vse do Krima, kjer so razmere zanje veliko ugodnejše, a tudi tam ne manjka pričevanj o ruskem nasilju. O njem veliko izve od prijatelja, krimskega Tatara, ko se sam sreča z Rusi, pa ob njih občuti močan nepojasnljiv strah. Zasežejo mu čebele, in ko mu jih vrnejo, so drugačne, sive in bolehne (od tod naslov knjige). »Druga polovica knjige je na neki način slovo od Krima, kakršen morda nikoli več ne bo,« je avtor napisal v predgovoru. »Včasih preteklost dohiti sedanjost in vas potegne v prihodnost, ki si je ne želite. Tako se mi je zgodilo z romanom Sive čebele. Napisal sem ga pred štirimi leti, ko se je vojna v Donbasu ‘umirila’ in postala nekaj običajnega. Ko so se streli in eksplozije slišali redkeje, a dokaj redno. Ko so prebivalci sive cone in drugih vasi blizu frontne črte postali fatalisti in sadili krompir na polja, zasuta z minami in izstrelki,« se je spominjal v zapisu za portal Literary Hub, kjer so kmalu po začetku vojne objavili odlomek iz romana. Ko je ta izšel, je dodal, se je zavedel, da bo kmalu postal še en dokaz tragične zgodovine Ukrajine, zgodovine vojne v Donbasu.