Družbenoekološki obrat ali propad

Avtor opozorja na entropijsko naravo celotne materialne organizacije obstoječega kapitalizma in propadajočega socializma. Dokazuje,da večplastna entropičnost sodobne civilizacije ni nekaj slučajnega, temveč logična posledica paradigme trajne rasti, ki na omejenem planetu z omejenimi naravnimi viri in samočistilnimi zmogljivostmi ne more trajno obstajati in delovati. Trdi, da smo dobesedno prisiljeni vzpostaviti mehanizme za življenje v okviru paradigme ekodružbene trajnosti ali pa sploh ne bomo obstajali. Predlaga temu ustrezne ekosocialne, trajnostne, torej radikalne družbene spremembe dosedanjega mišljenja, politike, davčnega sistema (premik od obdavčitve dela k obdavčitvi porabe naravnih virov, energije in surovin), sistema vrednot, narave inovativnosti, individualnega in kolektivnega obnašanje. V takšni paradigmi ni prostora za dosedanje socialno razlikovanje in trende privatizacije ugotavlja avtor, pa tudi ne za nadaljevanje večanja socialne neenakosti, paradigme rasti in neoliberalnega gospodarskega modela.

Pomembna je tudi njegova ugotovitev, da ti. šibki model trajnostnega razvoja, ki predvideva možnost nadomeščanja naravnega kapitala z ustvarjenim, dolgoročno nima prihodnosti, saj povečuje entropijo okolja in ogroža delovanje eksistenčno pomembnih, kritičnih ekosistemskih storitev, ki (še) nimajo tržne vrednosti.