Ep in tragedija

Delo Ep in tragedija je zanimivo in vznemirljivo branje, ki nas popelje skozi zgodovinski razvoj tragedije in pojma tragičnosti.

V prvem delu avtor razpravlja o Ahilovi smrtnosti in iz tega izhajajoči jezi, ki Iliado razdeli na področje javnega in zasebnega. Ahil je tragični junak, ki živi še v epu, govori pa že jezik tragedije.

V drugem, najobsežnejšem delu avtorja zanimata nastanek in konec grške tragedije. Izhaja predvsem iz Aristotelove Poetike, raziskuje ditiramb in satirsko igro in vnašanje tragičnih vsebin v satirski ditiramb. S tem šele tragedija kot prvotno komična igra postane vzvišena in tragična z eno samo možno pripetijo: iz sreče v nesrečo.

Avtor ločuje ritualno in herojsko tragedijo, pa tudi ritualno, kultno in tragično katarzo. Herojsko tragedijo potemtakem razume na meji med mitom in zgodovino, med epom in romanom, saj je Dioniz v herojski tragediji preskočil lastni kult in se naselil v estetskem, zato v tragediji zmeraj »manjka«. Katarza kot edini neestetski element v herojski tragediji nadomesti ritualno in kultno epifanijo, saj se v njej očistimo estetske mimesis in estetskega doživljaja. V gledalčevi katarzi je junakova smrt milostno zamenjana z očiščenjem pred smrtjo.

V tretjem delu avtor  v luči omenjene dvojnosti med ritualno in herojsko tragedijo analizira Evripidove Bakhe in Sofoklejevega Kralja Ojdipa in Ojdipa na Kolonu. Po Bakhah tragedija ni več mogoča, po Ojdipu ni več potrebna. Čas je za nastanek romana.