Kronika pozabljanja

Telo je staro in nemočno, a srce še čuti in v možganih se svetlika: naredi kaj dobrega za ljudi, bodi človeški, upaj si ljubiti in dovoli, da te ljubijo drugi. Čeprav v sanjah, čeprav v blodnjah, čeprav ob smrtnem zapiranju vek. Roman Sebastijana Preglja govori o poslednjih rečeh s svetlobo, ki navdihuje in budi. Stori, kar storiti moraš, stori zdaj, sicer boš vpisan v Kroniko pozabljanja.

Manca Košir

V domu za upokojence starček vsako jutro zgodaj vstane, da bi videl sončni vzhod. Življenje se znova začenja, svet oživi, z njim oživijo spomini. Vsako jutro malo drugačni. Svetu v romanu namreč vlada demenca. Včasih napete, včasih ljubezenske zgodbe so morda resnične, morda plod halucinacij, a vedno so postavljene pred steno tišine, pred veliko skrivnost, ki čaka onkraj smrti. Pisatelj Sebastijan Pregelj (r. 1970) nas je v svojih romanih in zgodbah doslej popeljal v neverjetne, fantastične svetove, pogosto umaknjene v preteklost, enkrat celo v vesolje, a najbolj neverjeten je svet, skrit med možganskimi vijugami človeka.