Mo‪č‬

Ustvarjalka govori iz svoje notranjosti o paradoksih življenja kot takega in riše na svoja platna iz poetično oblikovanih besedil refleksivne linije. Splošna spoznanja se spajajo z najrazličnejšimi občutji in rastejo v kompleksnost izbranih podob, ki so ključ za raziskovanje sveta in človeka. V nekem smislu postanejo posamezne pesmi nenadoma okna pri iskanju bivanjskega smisla, ki odpirajo pogled na realni in irealni človekov prostor oziroma na stvarnost in nadstvarnost. Pesniško postavljanje verzov postane nenadoma tkanje usode sredi vztrajanja v večsmernih krogih bivanja.

 

Zdi se, da se skozi spoznavne premene, zaokrožene v posameznih cikličnih nizih nove zbirke, kljub nihanjem in ambivalencam posameznih trenutkov in stanj, pesnica približuje k zaželenemu cilju: k viziji o možnem samoizboljšanju človeka in sočloveka v duhovno bolj ozaveščeni skupnosti s pomočjo lastne spremembe mišljenja in življenjskega načina.