Nismo rojeni za trpljenje

Sporočilo knjige Raffaela Morellija je nadvse preprosto, a tudi revolucionarno: kadar začutimo bolečino, se ji nikar ne izogibajmo, ne potlačimo je in ne spopadajmo se z njo, ampak se ji predajmo. 

Knjiga govori o človekovi celovitosti, enosti duše in telesa, prepletenosti vidnega in nevidnega, šibkosti zavednega in moči senc, ki se jih bojimo. Svetuje, naj jih opazujemo, ne da bi jih hoteli pojasniti, in živimo, ne da bi jih hoteli odgnati ali se jim upirati. Dovolimo bolečini, naj nas premaga, kajti predala nam bo globok nauk, ki nas bo prerodil in na novo osmislil naše življenje.

Po dolgih letih službovanja mi je danes povsem jasno: razlaganje težav in njihovo povezovanje s hudimi vzroki ne naredi nič drugega, kot da jih še bolj zaplete, tako da preidejo v kronične. In še več, kadar težavi nasprotujemo, jo krepimo. Kako bi se lahko naš mali jaz boril proti oceanu energije, kot je na primer napad panike, ki izvira iz najglobljih in najstarejših delov možganov?

Težava postane neznosna, kadar jo raziskujemo znotraj osebne zgodovine. Kako neki naj ugotovimo, kaj je z nami narobe?


Nekaj neznanega nam pošilja tesnobo, depresijo, nespečnost, nekaj, kar izvira iz temnih globin, ob čemer je edino, kar znamo reči ali narediti: "Ne, ne bi se mi smelo zgoditi, nočem biti izgubljen, moram se boriti in konec." Medtem ko se upiramo in iščemo vzroke, se težava stopnjuje in na žalost počnemo vse drugo, razen tega, kar bi morali, kar nezavedno zahteva od nas: prepusti se, predaj se, ne upiraj se.