Povesti - II.zvezek

Nekje na Slovenskem se vije precej mogočna reka med širokim poljem. Hudobna voda je to! Kjerkoli se zavija, se zajeda globoko v ilnato zemljo ter napravlja peneče vrtince. Dolgočasno olšje ji senči bregove. Če pa se iz dalje ozreš po tej vodi, se ti zdi, da je struga nalita s samim črnilom. 

Prav pri bregovih raste loček ali gleno in tista resnata, povodna trava, ki se sedaj vzdiguje, sedaj zopet k tlom potaplja, kakor bi s svojim nemirom hotela pokazati, da tudi nji ni po volji mokro stanišče v temnih valovih. 

Tu pa tam se iz ločka vzdigne povodna ptica ter leta, tužno kričeč, nad vodo. Le redko kje zagledaš ribo na vršini, samo, otožno, kakor je vse otožno pri tej vodi. V globini pa preži tolsti som ter se sedaj pa sedaj s hruščem zažene za svojim plenom.