Tihi

Govor je srebro, molk zlato. V svetu, kjer je nastopanje (ali nastopaštvo?) ali razgaljanje v resničnostnih šovih ter na družabnih omrežjih postalo običajno in zaželeno, se uvodna resnica zdi že presneto zaprašena. Iz kulture značajnosti smo se prevesili v kulturo pojavnosti in všečnosti. Sodobni ideal, tudi v poslovnem svetu, je ekstravertna osebnost, vselej zgovorna, brezmejno družabna in v vsakem trenutku pripravljena na samozavesten nastop, mreženje, prepričevanje, drzno samopromocijo. Ljudje, ki jim to ni v krvi, so označeni kot posebneži, introvertnosti pa je prilepljena oznaka malodane vedenjske motnje. Pa vendar, brez »tihih« ne bi imeli relativnostne teorije, Harryja Potterja, Microsofta, Beethovnovih simfonij, Googla, Sikstinske kapele …  Skrajnosti so seveda redke, vsi smo mešanica enih in drugih osebnostnih lastnosti, pa vendar je pri vsaj tretjini ljudi mogoče ugotoviti bolj izraženo potrebo po miru in introspektivnosti. Ameriška pisateljica in izpričana introvertka Susan Cain je v poglobljenem zagovoru introvertnosti posodila glas vsem, ki so obveljali za čudake, ker od tišine ne bežijo, ampak jo celo krvavo potrebujejo. Za »tihe« je svetovna uspešnica Tišina postala kultna knjiga, svojevrsten socialni komentar in potrdilo, da ni z njimi nič »narobe«, »glasnejšim« pa bo, upajmo, pomagala, da bolj zadržane soljudi bolje razumejo.