Tolminske Narodne Pravljice

Troje oblačil

V deveti deželi je živel mož, kateremu je umrla žena koj po prvem porodu. Na smrtni postelji mu je priporočila v varstvo in oskrbo malo edinko in mu je rekla, naj bo detetu dober oče. Vdovec, ki je bil zelo bogat in ni mogel sam opravljati vseh hišnih ter gospodarskih opravil, se zopet oženi z lepo, pa hudobno hčerjo premožnega trgovca. Dokler ni imela druga žena lastnega otroka, se pastorki ni slabo godilo; potem pa jo je pričela mačeha pisano gledati; preganjala jo je in ji nalagala najtežja dela, zraven ji je dajala prav malo jesti, tako da je sirotica veliko trpela in so ji v žalosti potekali dnevi. Mož, ki je bil največkrat po opravilih zdoma, ni vedel, zakaj je njegova prvorojenka tako slaba in bedna.

Bil je zunaj najhujši mraz, da so slepe muhe letale po zraku in da so drevesa pokala. V tem času pošlje hudobna mačeha slabotno sirotico v gozd jagode brat. Moža, sirotinega očeta, ni bilo doma, da bi preprečil grdo početje neprave matere. Sirotici torej ni bilo drugega storiti ko ubogati in iti v gozd.

Gazi beli sneg proti gozdu in vsa se trese od mraza. Pride globoko v les in ne vidi okoli sebe drugega ko beli sneg. Boga in vse svetnike kliče na pomoči pa milo joče. Vsa premražena in otrpla se usede pod veliko čumo (bukev) in tam moli ter plaiče. Kar nekaj zaštumi za njenim hrbtom. Deklica se ozre, pa ne vidi nič, A iz šuma se izvije glas:

«Nič ne obupaj, dalje pojdi in dobila boš, kar iščeš!«