Zlati krompir

Vsi so ga šli kopat. Tijek, njegova žena in vsi njuni otroci. Celo mali Franček. Ker ni mogel vihteti motike, je grebel kar z ročicami. Vriskali so od veselja, kajti vsi krompirji so bili zlati. Le Franček je menil, da so zelo trdi in da jih bo mama težko skuhala. Na glas so se mu smejali.

Zlati so postali tudi časi, ki jih je zdaj zaživela kmetičeva družina. Tijek je prodal del zlatega krompirja; ostanek je skrbno skril.

Namesto revne bajte si je sezidal razkošen grad. Nihče v njegovi družini ni bil več lačen. Tudi slabo oblečen ne. Tijek se je pogospodil in se je pogospodila njegova žena. Mladi gospodiči in gospodične so postali tudi prejšnji lačni, umazani in raztrgani pastirčki. O, zdaj jim ni bilo več treba prositi mame, naj jim skuha krompirja, da si utolijo lakoto. Zdaj so živeli sito življenje. V gradu so dan na dan pirovali, od jutra do večera. Sami in v družbi mnogih prijateljev. Teh so mahoma imeli na pretek, kajti prej, ko so bili siromašni, jim nihče ni bil prijatelj.

Tijek je dokupil tudi mnogo gozda. Tja je hodil na lov in se brezskrbno veselil sitega življenja. Kadar mu je zmanjkalo denarja, je odprodal nekaj zlatega krompirja in v grad se je spet vrnilo sladko življenje.

Kmetič-graščak ni več obdeloval zemlje. Kdo se bo le mučil s tako umazanim delom, prosim vas!

Leta so tekla. Kup zlatega krompirja je kopnel. Nekega dne ga je docela zmanjkalo.

Kaj pa zdaj?