Klepetosnedke

Klepetava pesnica riše z besedo, ker s kredo ne zna (Rišem z besedo, ne s kredo), da bi tako premagala dolgočasni molk, odsotnost besed; molk, ki ga mora pesnica napackati z barvo glasov, ni isto kot tišina, ki zveni. V barvi besed je vzpostavljen svet, prikažejo se nove podobe (vsakdana) prave poezije, katere glavna značilnost in temeljno oblikovalsko načelo je: v čudenju in začudenju upesniti življenje ter videti navadno kot nenavadno, naivno kot vredno, pomembno in modro. S to posebno avtoričino perspektivo se svet odraslih srečuje z otroštvom, in sicer brez slehernega moraliziranja, pač pa z obnavljanjem tiste posebne naravnanosti do otroštva, ki jo sodobna kritika in literarna interpretacija, kadar se loteva mladinske poezije, označujeta kot oživljanje otroškosti v odraslem ter vživljanje v otrokovo domišljijo in

čustveno-miselno doživljanje stvarnosti.