Maločudnice

Proza Mihaele Hojnik je krik o zastrašujoči razklanosti stvarnosti, o bivanjski odtujenosti med človekom in naravo, med jaz in ti, med moškim in žensko. Na ta razkorak pisateljica opozarja tudi z oblikovanjem svojih zgodb. Iz realistične pripovedi prestopa v fantastičnost in grotesknost ali jo vanju nenadoma prestavi, prizore vsakdanjika pa pripelje do absurdnosti. S tem protislovnim obratom še bolj poudari usodnost konflikta, v katerem se znajdejo vsi - moški in ženske, starci in otroci, ljudje iz minulih in sedanjih časov, naseljevalci mest in podeželja.