Narava, družba, ekološka zavest

"V letu 2003 je prišlo v Sloveniji do množičnega pogina številnih čebeljih družin…Je mar kdo izračunal, kolikšna je ekonomska vrednost brezplačne storitve opraševanja kulturnih rastlin in sadnega drevja, ki ga opravljajo čebele?" "Vsi ljudje, skupaj z znanstveniki in inženirji, stojimo pred vprašanjem, kakšen svet ustvarjamo s pomočjo znanosti in na njih temelječih tehnologijah." "Človeštvo ima za seboj izkušnje ne samo namerne zlorabe znanosti, ampak uporabe znanosti z najboljšimi nameni, toda z dolgoročno nenamernimi, škodljivimi posledicami. ... S tragično naravo znanosti in tehnologije bomo morali živeti, ker iz znanstveno tehničnega sveta ne moremo izstopiti, ne moremo pa ga tudi več tako graditi, kot smo ga zadnjih 300 let." "Staro dilemo o alternativnosti zgodovine je mogoče parafrazirati takole: bodoča družba bo socialnoekološko trajnostna ali pa je ne bo."

To je le nekaj vprašanj in ugotovitev avtorja, ki v izjemno pronicljivem in vsestransko poglobljenem delu razkriva ključne značilnosti obstoja in delovanja sodobnega človeka oziroma človeštva. Ta vprašanja se navezujejo na temeljni vzorec modernega družbenega razvoja kot nenehne rasti z vključeno predpostavko o neomejenosti naravnih virov. Avtor ne razkriva le škodljivih posledic tega razvoja za naravno okolje, temveč analizira in pojasnjuje celoto medsebojno neločljivo povezanih procesov – od zapletenosti samega spoznavnega postopka, uporabe znanosti in tehničnih pripomočkov, do etičnih vidikov delovanja vseh pomembnih udeležencev v "človeški zgodovini narave." Pojasnjevalni svod njegovih zgodovinsko umeščenih razlag je izjemno širok in barvit, saj se razpenja od starih kitajskih modrosti in grške poezije, prek filozofskih meditiranj in sodobnih umetniških ubeseditev ogroženega bivanja vsega bivajočega, do empirično utemeljenih in z vso znanstveno strogostjo izoblikovanih odgovorov na vprašanje, kje smo, ter napovedi, kam pelje tak razvoj in kaj je mogoče storiti – od svetovne skupnosti do posameznika, da bi presegli geslo "za mano potop" in trajnostno ohranjali naravno dediščino.

Če bi imela možnost, bi to delo položila na nočne omarice v vseh hotelih tega sveta, zlasti v tistih z veliko zvezdicami; v teh običajno domujejo nosilci družbenih odločitev o tem, v katero smer gre naša skupna pot.( zasl. prof. dr. Maca Jogan)