Narodne pripovedke v Soških planinah II‪.‬

1. Sirotica. 

(Kobarid.)

Živel je nekedaj mož, ki je imel brhko, dobro in zelo ljubeznivo ženico. Le - ta mu povije krasno deklico, kateri se je bralo že pri rojstvu s prezalega obrazka,da je namenjena za nekaj imenitnejšega, boljšega, kakor je bila mati njena. Komaj pa je bila stara sedem let, umre jej mati; uboga deklica je postala — sirota.

Sirotici — tako so jo zvali odslej ljudje — je priskrbel oče mačeho, ki je bila zelo hudobna ženska. Tudi ona mu povije deklico, ki se pa ni smela niti z daleka primerjati s prekrasno Sirotico. Sirotica je bila silno lepega ,stasa, vedno so jej cvela njena rdeča ličeca, kakor spomladanska cvetka so bila njena usteca, iz krasnih črnih očij jej je sijal ogenj življenja, — starala se pa kar nič ni. 

Ta vabljiva krasota Sirotice in velikanska razlika med njo in pravo hčerjo pa je silno pekla hudobno dušo mačehe njene. Nalaga jej najtežja opravila, pretepa jo, zaničuje in preklinja; hrane pa jej ne da niti toliko, da bi se bila le jedenkrat do sita najedla! Vse zaman, od dne do dne se je opažala rastoča krasota zatirane Sirotice.